Transcript · Italian → Slovenian
European Support for Ukraine Amidst Conflict
Ta pobuda je skratka preprosta: Evropa mora znova postaviti
proizvodne zmogljivosti v središče svojih odločitev.
Evropski svet se bo začel
s pogovorom s predsednikom Zelenskim.
Seveda govorimo o Ukrajini.
Medtem je Rusija začela svojo novo
jesensko kampanjo proti Ukrajini, ker ne more
napredovati na fronti, je Moskva začela vse bolj
silovito napadati
civilno prebivalstvo: elektrarne, stanovanjske zgradbe, bolnišnice, celo
avtobuse, ki ljudi vozijo v službo, kot v grozljivem
pokolu v Kramatorsku.
Gre za strategijo, s katero želi Rusija zlomiti ukrajinsko ljudstvo z
terorjem, mrazom in temo, preprosto zato, ker ga ni
uspela zlomiti na bojišču.
Dejstva navsezadnje spodbijajo propagando Kremlja in
tudi
propagando tistih, ki jo
prenašajo sem v Italijo. Od začetka leta je Moskva
pridobila zelo malo ozemlja in samo septembra je
izgubila velik del tega, kar je osvojila v zadnjih mesecih.
Ta zastoj ni padel z neba, ustvarila sta ga
pogum Ukrajincev in podpora Zahoda, vključno z Italijo.
In še naprej menim, da je ta zastoj edino učinkovito orodje, ki ga imamo
da Rusijo pripeljemo za resno pogajalsko mizo.
Vem, da so razprave o tem burne, tudi v tej dvorani, tudi znotraj
političnih taborov. To spoštujem, celo razumem, saj nihče
v tej dvorani noče vojne. Vsi si želimo, da bi prišlo do miru.
Razlika je v tem, kako menimo, da je mogoče do njega priti.
Po mojem mnenju podpora Ukrajini ni
alternativa miru,
temveč tisto, kar ga omogoča. Kajti če lahko agresor—
ker če lahko agresor cilja—
če lahko agresor cilja na predajo nasprotnika, kakšno potrebo
ima po pogajanjih? Samo predaja ni mir,
temveč osvojitev. Če bi Ukrajina jutri
prenehala se braniti, kot si mnogi želijo in predlagajo,
Ne bi imeli miru, razpravljali bi o okupaciji
evropske države in vrnitvi imperializma
sovjetskega tipa, ki ga je Evropa poznala pol stoletja.
Osebno ne obžalujem tistih let, ne obžalujem ruskih tankov,
ki so zatrli vstaje v Pragi in Budimpešti, in ne
obžalujem Berlinskega zidu.
In nihče me ne bo prepričal, da je predaja tistih, ki branijo svoje
svoboda lahko imenuje mir. Mir, ki ga želimo, in
za katerega si prizadevamo, tudi če za to plačujemo ceno v smislu podpore,
je pravičen mir, saj
le pravičen mir lahko traja in le pravičen mir varuje
Evropo in naše interese.
Stališče vlade se torej ne spreminja: podpora Kijevu,
s posebno pozornostjo civilnemu prebivalstvu, pritisk na
Moskvo in evroatlantska enotnost ostajajo stebra
našega delovanja.
V tem okviru moramo upoštevati tudi sporazum o
End of transcript · 398 words · machine translated
Original transcript (Italian)
Questa iniziativa insomma è semplice: l'Europa deve tornare a mettere la capacità di produrre al centro delle proprie scelte. Il Consiglio europeo vedrà in apertura il confronto con il presidente Zelensky. Siamo ovviamente al tema dell'Ucraina.
Intanto la Russia ha avviato la sua nuova campagna d'aut-d'autunno contro l'Ucraina, incapace di avanzare sul fronte, Mosca ha iniziato a colpire sempre più duramente la popolazione civile: centrali elettriche, condomini, ospedali, persino
gli autobus che portano le persone al lavoro, come nell'orrenda strage di Kramatorsk. È una strategia con la quale la Russia punta a piegare il popolo ucraino con il terrore, il freddo e il buio, semplicemente perché non è riuscita a piegarlo sul campo di battaglia.
I fatti, del resto, smentiscono la propaganda del Cremlino e anche quella di chi la porta qui in Italia. Dall'inizio dell'anno Mosca ha guadagnato pochissimo terreno e nel solo mese di settembre ha
perso buona parte di quanto aveva conquistato negli ultimi mesi. Questo stallo non è caduto dal cielo, lo hanno costruito il coraggio degli ucraini e il sostegno dell'Occidente, Italia compresa. E continuo a ritenere che questo stallo sia l'unico strumento efficace che abbiamo per portare la Russia a un tavolo negoziale serio.
So che su questo il dibattito è acceso, anche in quest'Aula, anche all'interno degli schieramenti. Lo rispetto, perfino lo comprendo, perché nessuno in quest'Aula vuole la guerra. Tutti vogliamo che si arrivi alla pace. La differenza è su come pensiamo che ci si arrivi. Per come la vedo io, il sostegno all'Ucraina non è
l'alternativa alla pace, è ciò che la rende possibile. Perché se l'aggressore-- perché se l'aggressore può puntare-- se l'aggressore può puntare la resa dell'avversario, che bisogno ha di negoziare? Solo che la resa non è pace,
è conquista. Se l'Ucraina domani smettesse di difendersi come in molti auspicano e propongono, noi non avremmo la pace, noi discuteremmo dell'occupazione di una nazione europea e del ritorno dell'imperialismo di stampo sovietico che l'Europa ha conosciuto per mezzo secolo.
Personalmente non rimpiango quegli anni, non rimpiango i carri armati russi che repressero le rivolte di Praga e Budapest e non rimpiango il muro di Berlino. E nessuno mi convincerà del fatto che la resa di chi difende la propria libertà possa definirsi pace. La pace che vogliamo e
che lavoriamo per costruire anche pagando un prezzo in termini di consenso, è una pace giusta, perché solo una pace giusta può durare e solo una pace giusta mette al sicuro l'Europa e i nostri interessi. Dunque la posizione del Governo non cambia: sostegno a Kiev,
con particolare attenzione alla popolazione civile, pressione su Mosca e unità euroatlantica rimangono i pilastri della nostra azione. In questo contesto dobbiamo considerare anche l'intesa sul